* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *
POBOCZA Revija za kulturo srednje in vzhodne Evrope         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676
češka književnost, češka poezija

o avtorju
o prevajalcu
nazaj

Jonáš Hájek

* * *

kar tako nametani stavki
omet večera
nataknjeni na trnek na drugi strani ust
medtem ko v glavi piše odpoved
medtem ko odpadli zatič
medtem ko paniranje temeljnih pojmov
medtem ko razmotavati ribiško nit zamotano med vrbe
medtem ko biti na bregu obenem na čolnu
medtem ko se z zaupanjem obrača ponev
medtem ko je žar vedno enak
medtem ko navijam jezero škripajočih oči
medtem ko kurz čiste raztopine / v čisti raztopini
medtem ko nikoli uporabljena beseda
motorji kar tako nametani
v mrežah / dvoranah razcefranega podpalubja
žoge podane kar tako

 

Telefonada

Kaj je hotel ta pijanec, ki me je klical?
Se je hotel dogovoriti za sestanek? Zakaj z dvomi?
Govoril je tako bolj naokrog in od daleč,
Medtem ko se je v meni kar dvigal pokrov.

Ali pa je hotel z nenadoma močnim glasom
omajati izbruh mojega dioptrijskega smeha?
Ne, to je bil le moj odmev, ki je prodrl do sem,
v slušalkah je odmevala namesto naju.

 

Banket

Večer se je razživel, kosti pokajo,
kozarci širijo bel šum,
Izbral si si primerno obleko,
Brskaš za gobicami spodaj.

Glave se v gručici prisrčno smehljajo,
rad bi se jim vsaj za hip pridružil.
Hrupa in prostora ni mogoče zaobiti:
»Le kako bi bilo, če bi živel v vas?«

Pri mizah nenadzorovano narašča
navduševanje in vse te pleve.

 

Bianco

Ponehuješ verjeti, da se masa povečuje
med vožnjo s podzemsko v sanjajoči šatuljici krča
nevidni papir, ki je preprosto prišel
po stopnicah z opotekajočim se poštarjem

kakor pogodba za podpis, kakor na stranišču,
ko se počasi premikaš k podtalni vodi,
zgrizene ustnice, veš, to bi lahko bilo prima,
nategnjen za potujočimi telesi –

najbrž čakaš, da bi (recimo na kratko) zadonel,
ko bi se ji zarinil v vročo, gosto kopel
v veliki posodi, kamor z različnih stajališč odtakamo
kri, ki kaplja v pokline z malih ranic.

 

28.9.

Spet vleče v cerkvi: zapozneli sprevod za Evo,
za Adama pa zima. Avtomobili shranjujejo vročino.
Štorovke, zalite z zeliščnim prelivom –
prigrizek, s katerim nekoč popestriš ledeniško kotlino.

V nekdanji utrdbi sem zagledal podvojen trud
biti bliže k drugemu, kolikor le gre.
Dež se je med tem umaknil po razmočeni strmini,
ženin pa je premagal svoj naglo šibek glas.

 

Izlet

Govorjenje je včasih kotanja biti,
je rekla, ne da bi prej kaj o tem razmišljala.
Razmišljanje je kakor ribi, v mrežo ujeti,
sem jo v sebi dopolnil, ne da bi kaj rekel.

Samo glasba se včasih kam povzpne!
sta kričala z nemim glasom med kamni.
In gola pesem se steka nekje drugje –
znoj nerojenih čel, obmolkli koraki.

2005

 

Protigib

                  Za A.

Pripeljali so travnik, stranice tovornjakov
pa so kakšno urico bile brez zanimanja odprte.
Pravkar se z ugodjem dotikaš spiral,
žgečkaš cofke na vidnem koncu
razvneto peto bodočega igralca.

»To je bilo na televiziji! Dopoldne,
kakor da bi zletelo skozi okno tramvaja.«
Po obsežnem parku steče zdaj k mostu.
Kaj vse se bo spet zasukalo v film,
ki je ujel naše smejoče se znance?

 

Četrt

                  Vítu Slívi

Ulica z non-stop trgovino je kakor kad opentljána,
ki jo nekdo do streh visoko natoči.
Skozi vrata lokala gre milo, in igra je dana,
nekje se razpeni nekaj oken v nadstropjih.

Na dvorišče se skriješ, kjer ni napisa,
na gramoz navožen. Pod nadstreškom obdukcija.
Počasi ugaša, le luči kot iz jaspisa
ostanejo nedotaknjene, le britev se dviga.

Njen lesk ubije zgrožene pločnike.
Ti pa si skrit v temi kot v niši.

 

Prihod

»Spet si nalivaš. Ta krčeviti nasmeh.
Tebi menda niso dovolj včerajšnje poplave.
Ne šklepetaš z zobmi, zato pa šklepetaš s stikalom.

Vem, kot jagenjček, ko ga s topim nožem … Pusti me.
Rajši odloživa. Ti mi pa povej, o čem
se bo še strinjala.« - »Na mrtvem vzglavju?«

 

Jonáš Hájek
prosti prevod iz češčine: Peter Kuhar

nazaj

češka književnost, češka poezija